Šepetalec - the Whisperer (2015)

V posledici dogodkov nedeljskega dne globoko ganjen namesto branja pišem knjigo. V bistvu raje scenarij za film. Pa ne takšen, ki bi bil sam sebi namen, ampak tak, ta prav. Takšen, da se gledalec zamisli! To so ta leta, ko človek ne misli zgolj na zabave in zabavanje, ampak poleg tega tudi skozi notranjost zre v doživetja zunanjosti. Dognanja preko dogodkov. Deep.

Torej začetek: Ljubljana, lep, sončen, v objemu zime nenavadno topel februarski dan. V strnjenem naselju leži travnik le lučaj stran od jedra najlepšega mesta na svetu. Ob tem imam v mislih atleta, olimpijskega prvaka v metanju kopja, na steroidih, ki meče s palico za lacrosse. In točno to rabimo v filmu, naoljen mlad atlet v adamovi obleki zaluča žogo v zrak, ta pa pristane v naslednjem kadru...

S soncem obsijan travnik bližnja veterinarska fakulteta uporablja za pašnik in na njem se že nekaj časa paseta dve čistokrvni vročekrvni kobili. V resnici nimam pojma katere pasme, ampak za potrebe filma nedvomno lipicanki. Igrivo poskakujeta in se podita po mehki, z dežjem zadnjega trimesečja prepojeni travi, tako da se ta izpod okovanih kopit čisto po Newtonovo v visokem loku vrača in ustvarja krtinam podobne neravnine na sicer brezmadežni podlagi. Grizljata se in brcata z zadnjimi nogami, lovita navidezne metulje ter galopirata, kot da nič v tej zeleni oazi ne more skaliti njunega miru in skaziti radostne razigranosti. 

Sledi zaplet, med igro bolj poskočna kobila ujame kopito v ograjo k sreči ugasnjenega električnega pastirja, nato pa v ekstazi nervoze izruje količek na katerega je kovinska žica pritrjena in zgalopira kot ji nedavno pritrjeni okovi dopuščajo. Naenkrat obstane kot začarana. Kot meteor jo zadane nenadna zavest, da je oaza laž, da je pravzaprav kletka, ki je ob tej nezgodi izgubila še tisti zlati blišč, ki je bil prikazan s prvim kadrom. Bori se z železno pestjo, ki je ne izpusti iz objema, izgubljeno se premetava po tleh in vleče nogo, ki kakor prilepljena, nepremično ne zapusti izbranega mesta. Tudi razigrana sovrstnica se zave, da je igre konec in izgubljeno tava naokoli, begavo pogleduje proti padli kolegici in nestrpno kopitlja.

Tukaj kader preskoči na protagonista zgodbe, v mislih imam Goßlinga al pa McKonahija, kako ga pozno dopoldne prebudi klic prijatelja in ga opomni na prejšnji dan podano obljubo, da bo pomagal odpraviti škodo, ki jo je povzročil nedavni žled. Še rahlo neprespan, gre z roko čez razmršene lase, poljubi napol golo punco v slovo (o primerni soigralki še razmišljam) ter odhiti po motorko, sekiro in samokolnico. Potem, ko se preobleče v delovna oblačila in zlaga naštete stvari v avto, na sosednjem pašniku opazi na tleh ležečo kobilo. Sprva pomisli, da se zgolj igra, zato postoji za trenutek, da užije delček otročjega brezskrbnega vedenja, ki ga je nekoč bil zmožen tudi sam. Po kratkem opazovanju se sprva nasmejani obraz zresni, opazi namreč, da ne gre za nedolžno igro temveč obupane poskuse ranjene živali. S spoznanjem o ujetosti nesrečnega kopitarja, skuša pomiriti nemočno kobilico, nato pa steče do bližnje veterinarske postaje in pokliče dežurnega veterinarja. Slednji je nažalost na terenu, vendar zaskrbljeno obljubi poskrbeti za pomoč najbližjega kolega v najkrajšem možnem času. Kobila zopet postaja nestrpna in kljub pomirjajočemu žvižganju in šklopotanju protagonista nadaljuje z igro v kateri ne more zmagati in nemočno vleče nogo iz pasti. Ura tiktaka, čas teče presenetljivo počasi, minute niso sestavljene iz sekund, marveč iz neskončno dolgih bolečih poskusov kobile, da se reši nevidne zanke. Odločen protagonist se odloči odločno ukrepati. Recimo, da mu bo ime Andy. Andy oddide po klešče v bližnjo delavnico in se odloči preskočiti ograjo ter osvoboditi prestrašeno kobilo. Da bo stvar bolj osebna jo poimenujmo Daisy...

Odloči se za počasen preskok ograje in miren pristop, da Daisy ne bi v strahu refleksno odskočila in se še bolj poškodovala, pogumno pa se mu približa druga kobila - Hannelore, ki jo nagovori z nežnim a močnim glasom ter odločno roko poboža po napetih licih in vratu. Hannelore se umakne, nato pa Andy z varne razdalje preščipne žico na eni strani. Daisy začuti zmanjšanje pritiska na kopito in skuša osvoboditi ujeto kopito, vendar nevidna sila še ne popušča. Daisy okameni, Andy pa preščipne žico še z druge strani in čeprav je ponovno začutila zmanjšanje pritiska na kopito se ne upa več premakniti. Svobodna je pa vendarle zaradi samega strahu prikovana... Andy ji zavoljo tega pride bliže in žico na vsaki strani kopita skrajša na dober meter, kljub temu pa se Daisy ne premakne več in kot kip Don Kihotovega kljuseta obstane. Trenutek fizične ujetosti in nemoči se seli v duševno stanje, film dobi globji pomen. Noro.

Hannelore zarezgeta in steče proti delu ograje kjer se krmi živali, tam že stoji znan obraz varnostnika (Al), ki je pritekel po pozivu dežurnega veterinarja. Daisy se še vedno ne gane, Andy in Al (igra ga Jayson Statham) izmenjata par besed, nato ga Al poprosi, če mu pripelje tudi Daisy. Za razliko od Hannelore je Daisy veliko bolj zaupljiva in z izgubljenimi očmi prestrašeno sledi Andyevi roki, ko jo potreplja po vratu in prime za uzde. Rahlo trzne, a nato odločno dvigne na tla prikovana kopita in ubogljivo sledi Andyu. Al z izvežbano gesto umiri Daisy in ji dvigne kopito, nato pa Andya poprosi, da mu s klešči pomaga dodatno skrajšati preostanek žice, ki se je ujel med kopito in podkev.

Sledi filer, Andy oddide na dogovorjeno delo, tam klepeta, pogleda hokej in pije pivo, rahlo dolgočasje, nato pa se vrne domov, pospravi samokolnico pri tem pa Daisy z oddaljenega travnika vidno razigrana z veselim rezgetom in kimanjem z glavo veselo pozdravlja in vabi Andya k sebi. Andy je  dobil novo prijateljico in preveva ga veselje.

Potem pa samo še sončni zahod, kavboj Andy in Daisy v istem kadru. Boom! Hollywud, Kannes, Benetke, Berrlin.

Za potrebe prvega lahko scenarij še malo posladkamo, po resnični zgodbi je Andy od pristojne veterinarke dobil v zahvalo lepo darile. Lahko bi vpletli še en ljubezenski zaplet z navedeno osebo na foro romantične drame ali pa malo več akcije in si recimo izmislimo, da je bil električni pastir prižgan, vendar potem tvegamo izgubo zlatega liona ali pa medveda, palme.... Kakorkoli, oskar nam v nobenem primeru ne uide.

V prvi vrsti izpostavljam, da smisel filma ne leži v prejeti materialni nagradi, temveč je jedro te 16:9 uspešnice sporočilo, da je največja nagrada lastna zavest, da človek dela dobro in da mu je nekdo za to hvaležen. Ni pa bolj čiste in prvinske hvaležnosti kot je hvaležnost živali.

Za konec še slika Ala, Daisy in Hannelore, Daisy ima še malo žice okoli gležnja, čeprav se tega pri tej ločljivosti morebiti ne opazi. Zaradi varovanja osebnosti so obrazi zamegljeni. Nekatere besede so namensko napisane napačno, da ne bo npr. Kannes seznanjen s scenarijem še pred nominacijo. Morebitna podobnost kavboja Andya iz istoimenskega lika znanega animeja Cowboy Bebop je zgolj naključna.