Današnji zapis se ne bo razlikoval od ostalih, saj bom zopet pisal o legendah, osredotočil se bom pa predvsem na eno, meni prav posebej zanimivo.

Glasba; menim, da ima vsak najmanj en svoj "komad", tistega, ko ti noga sama od sebe začne poskakovat, glava gibat v ritmu, nemalo zatem pa ji začne slediti še srce. Bolj glasbeno razviti imajo takih "komadov" (namenoma ne pišem "pesmi", da ne bi kdo izgubil rdeče niti in začel poplesavati na Gregorčičovo Soči - ko smo ravno pri tem: a jo je Lovšin že uglasbil?) več, še bolj razviti pa za vsako razpoloženje več komadov. Tu se moja glasbena razvitost neha, zato o bolj razvitih ne morem pisat, ker ne vem kako jim je, nikakor pa ne zanikam, da obstajajo, ravno nasprotno, celotna poanta tega zapisa je v tem, da so takšni ljudje med nami.

Obstajajo celo osebki, ki v glasbi vidijo barve, pomanjkljivo oblečene manekenke (hvala ti Victoria Secret - zaradi tebe sem opazil povsem novo dimenzijo Killersev in njihovega "Human"!), okuse, hrano...

In kot je okusov je tudi dojemanja oz. sprejemanja glasbe, moj način je povsem običajen in dolgočasen, neki gibi ki niso naučeni in čutijo ritem, ampak pač niso posebni; ko pač zaslišim MJ-evo "Billy Jean" pač moram zaplesat, Jamiroquai-jev "Lovefool" me definitivno spravi v dobro voljo in ne zmorem biti pri miru, dočim me Pachelbel pomirja in pač neki migam z glavo z zaprtimi očmi.

In potem so tu Elvis, AC/DC, Tom Jones, Jimmy Hendrix (ta je mal sporen), Mama Africa, tisoče drugih, in današnja zvezda Joe Cocker, najbolj polomljeno doživljanje glasbe pa vendarle tako pristno, da preprosto moraš občudovat gibanje desne dlani in prstov.

In ko naslednjič opazite koga, ki se po vaše smeši na plesišču, poglejte to z druge plati. Naj vas ne bo sram izraziti svoje dojemanje - razen, če vas je, potem se pridružite Hawayee plesni šoli.