Prae scriptum: tole je zelo težek tekst in absolutno neprimern za na tako party stran, tko, da vsi tisti, k nimate volje tega brat lohk že zdejle zaključte. Jst sm pač mogu napisat in jebiga, TO je moj "blog", izbira, če boste prebral je pa vaša.

Dons je pač tak dan. Sedim za mizo in se trudm spravt skupi par stavkov diplome pa mi nekak ne rata, misli pač bežijo drugam - že cel dan ponavljajo eno in isto misel in jo meljejo in premlevajo. Mislm, da sm jo že enkrat objavu pod knjige al nekje, v bistvu ni važn, ker jo bom ponovil:
"Das Fleisch ist geduldig, man kann es benutzen, wie und wozu man will, man kann es gebrauchen, und man kann es mißbrauchen, und man hat es mißbraucht, bis es nur noch um seiner selbst willen dazusein schien. Aber dahinter steckt noch die Anstaendigkeit des einfachen Mannes, die sich dagegen straeubt, den Kameraden im Stich zu lassen, und ein letzter Rest Hoffnung, daß sich doch noch alles zum Guten wenden koennte." Gre za odlomek iz znamenitega vojnega romana W.Heinricha: Steiner.Das geduldige Fleisch.
In tako je moja glavna misel vezana na to trditev: telo nima mej, meso ne obupa, lahko se ga zlorablja do konca, vse dokler je še vsaj kanček upanja, da se bo vse še dobro izteklo bo telo zdržalo.
Smešno je, da sem se celo življenje držal tega, zato mi je ta odlomek postal tako smešno blizu in mi marsikatere dni ne da miru. Kaj pa če se moti in je nekje meja? Kaj pa če pretiravam, kaj če je treba telo negovati in paziti nanj? Kaj če nekega dne naletim na mejo, ki me zlomi?
Težko opisat, samo je preklemano neprijetno ob takem vremenu, ko čutiš vse posledice takšnega pretiravanja in zadnji mesec, ko sem telo psihično izčrpal se mi to močno maščuje ter me sili v takšne pomisleke, vidim pa da ma psiha lahko veliko hujše posledice na telo kot fizične oblike obremenitve. Ni lahko bit tko mlad pa tko razšraufan in včasih se res sprašujem, če nisem zasvojen z mučenjem samega sebe, a dejansko uživam v krčih in bolečinah al sem preprosto zasvojen z mejami in njih podiranjem in a s temi miselnimi maratoni sploh kam pridm al se sam popolnoma izčrpam?!? Kaj pa ko bom star al še huje, če prehitro prekoračim mejo in zaradi tega ne bi smel več početi stvari, ki bi jih rad?
Zdej se mi pa počasi svetlika in odpira misel, ki daje upanje - ne glede na vse kar sem doživel, sem vedno uspel prebroditi bolečino in se prilagodil tako, da lahko še vedno opravljam te stvari (čeprav mogoče res v zmanjšanem obsegu). Zakaj ne bi zmogel tega početi še naprej? Potemtakem je edina meja smrt? Kaj pa bolezni, pri katerih te telo ne uboga več - primer rastlince, tega me je najbolj strah, da bi telo zgubilo voljo oz. da bi se pretrgala povezava med upanjem in mesom. Ampak ego pravi: bolje bit rastlinca pol, ko/če si v to prisiljen, kot že sedaj. Živi.

In tako je misel pravilna oziroma vsaj moja interpretacija meni in NJEMU: telo se bo prilagodilo volji, kjer je volja je pot, mind over matter al kukrkol si to interpretiraš. Pa še neki, za nič na svetu se ni vredno sekirat, telo bo zamerilo.

Optimistično zrem naprej, jutr se grem pa naročit na polikliniko...ironija