November je, nekaj čez deveto zvečer in jaz se zgoraj brez grejem s kaloriferčkom. Razmišljam, zdaj že kar nekaj časa, pa vse kar sem ugotovil je to, da sem izgubljen, ravnodušen in brezčuten. Sploh mi ne pristoji in se že nekaj časa poskušam spraviti iz te godlje - življenja brez ???. In to je to vprašanje; kaj so sedaj ti trije vprašaji, najprej so bili cilj, potem je bil smisel, potem je bilo življenje, zdaj je pa ena velika luknja, ki sploh ne vem če se jo trudim oziroma, če jo sploh hočem zapolnit.
Dandanes so možnosti najti prosti čas navidezno majhne. Službam in raznovrstnim obveznostim navkljub je vsakdo sposoben najti čas zase, za družino in prijatelje, če je le želja dovoljšnja. V razmislek.
Zimski je čas, pritiska mraz, vreme in tema nas omejujeta pri "običajnih" opravilih kot je ždenje na sončku in nagibanju hladnih špricerčkov. Prišel je čas rokavičk, kap, dekic, toplih čevljev in toplih pijač. Nažalost te stvari same po sebi ne zapolnijo časa, zato si zadnje čase čas krajšamo s televizijo in, in, in: šahom.
Aristotel bi rekel: "Ker je njegova senca na luni okrogla."
Platon: "Jarota za vladarja!!!"
in Sokrat: "Če je Jaro čuden, sem tudi jaz."
Namenoma se bom potrudil tale sestavek napisati v knjižnem jeziku, zdi se mi namreč, da ga zadnje čase vse bolj poredko uporabljam in posledično krnim svoj dragocen besedni zaklad.
Mnenja sem, da je večina ljudi že ob branju prvega stavka, ob branju drugega pa vsekakor, opazila, da je naslovno vprašanje povsem odveč, s tem pa tudi celotna vsebina tega sestavka.
Tut prbližn se mi ne sanja o čem bom klele pisu. Ponavad, mam prej eno idejo, tuki sm se pa odloču začet pisat in upam, da bo kej pametnga vn pršlo. Spodbudilo me je dejstvo, da je nazadnje bla "diploma" ustvarjena, k je res že kr neki cajta nazaj nastala in sm reku, da pač neki morm pa napisat - a sm tok nazadoval v vmesnem času al kaj? Kukr kol, jamrat ne morm nč, ker mi gre kr dobr - za prehvalt se pa tut ni, ker mi je šlo že bolje.
Pišoč diplomo strmim predse, gledam v ekran in zbiram energijo za še stavek ali dva predno se zvalim v posteljo, ker se me dokončno loteva utrujenost, ki je zadnja dva dni nisem čutil. Slej al prej pride za tabo, treba nabrat nove moči za nove zmage, jutr znam it celo mal v službo pogledat, baje me pogrešajo. Mal me je strah, k tkole počas lezem naprej s tem pisanjem diplome, ne vem a preveč kompliciram al sm pa sam len (v tem smislu, da vse drugo velik raj počnem, tut če zahteva ogromno truda), tak občutk mam pač, da ne ustvarjam nč posebnega.
Prae scriptum: tole je zelo težek tekst in absolutno neprimern za na tako party stran, tko, da vsi tisti, k nimate volje tega brat lohk že zdejle zaključte. Jst sm pač mogu napisat in jebiga, TO je moj "blog", izbira, če boste prebral je pa vaša.
Dons je pač tak dan. Sedim za mizo in se trudm spravt skupi par stavkov diplome pa mi nekak ne rata, misli pač bežijo drugam - že cel dan ponavljajo eno in isto misel in jo meljejo in premlevajo. Mislm, da sm jo že enkrat objavu pod knjige al nekje, v bistvu ni važn, ker jo bom ponovil:
Narod, katerega sem spoštoval zaradi natančnosti, zanesljivosti, točnosti in podobnih lastnosti, ki jih večina ljudi dojema za pozitivne, počasi izgublja moje občudovanje. Danes sem namreč pol ure stal v vrsti v Müllerju, za starejšo gospo, ki so ji na blagajno pokazali, kako se zložljiva marela odpre in potem še kako se nazaj sestavi, ji z ročaja ostranili nalepko s črtno kodo in prijazno punudili na izbiro malo in veliko vrečko... pa pizdarija, ena pofukana marela, vrž tistih par evrov gor pa šibaj dalje. Marsikdo si sedaj pravi, ta Jaro je ponoru, kva je tok nestrpen, sej to je pa ja lepo če tkole pomagajo starejšim, NE NE NE NE in NE. Ti Nemci vse počnejo takoooooo počasi, da se človeku sfuzla, na upravni enoti, na banki, pošti, štacuni, univerzi, fakulteti,... povsod je isto. In posledično so povsod vrste, vrste dolge kot deževen ponedeljek. Za znort!!! Zanč na faksu smo se mogl vpisat na en predmet, sm pršu zjutri ob 8.45 (ob 9ih začnejo), dobil številko 24 in se zategadelj vrnil ob 11ih, misleč da bom celo pozen, ko sem prispel je bila na vrsti številka 6, ja prav ste prebral 6. Bolano. Sm se vrnu ob 1ih pa je bla na vrsti številka 14, pol smo pa mal popizdl in je pršla popisovalka vn in rekla da ne bomo vsi na vrsto pršli, zato naj grejo uni k majo nad 30 raj domov pa drugič pridejo - pa smo se mal zbunili in ji dali idejo da se mi napišemo na en list pa naj pol ona v računalnik vnaša - in je bla za; zgodbe pa še ni konec, ker se je oglasila študentka, ki je listke za vrstn red talala in rekla, da to pa ne - ker to pomen, da je ona pol zastonj listke talala in tako je blo pol NE - zarad ene študentke. AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaAAAAAAAAAAAAAAaaah, vseen smo pol listo sestavl in jo je ena k je bla na vrst not nesla, dons sm pa zvedu, da noben od nas ni vpisan. Ne morš verjet.
